Anekdota

Do pred parimi leti, sem jaz bil veren kristjan. Da prav ste prebrali, bil sem veren. ZELOOOOO veren. Kest, obhajilo in birma. Z namazom nestrpnosti in vsem. Toda to ni važno. Aja in bil sem ministrant. Od "dogodivščin oltar boya" mi he v spominu najbolj ostal dan, oziroma jutro, ko sem se zbudil ravno tisti čas, ko smo morali v cerkev in jaz nisem nič jedel. Zdaj v tej starosti me ne bi to nič telesno prizadelo, toda takrat sem bil še majhen in me je to dotolklo.

Kako? No, kakor priden ministrant, sem stal pri maši z drugmi brotherji, ko me je nenadoma sredi maše začelo zvijati v želodcu. Sprva polahkoma, toda bilo je čedalje huje, ko je prišel trenuek, ko sem si začel zategovati pas, v smislu Toma in Jerrya. Toda želodec se ni nehal pritoževati in ker je bil izredno lačen in jaz v tisti starosti, ko sem rastel, mi je telo odpovedalo. Sredi maše v prisonosti cca. 100 ljudi sem omedlel.

Nenadoma me je nekaj začelo buditi. Ker mi tedaj ni bilo nič jasno, sem mislil, da sem še kar v postelji. Potem sem se pa zavedel, da sem v cerkvi in, da me je budila mama. Bohnedaj, da bi se župnik premaknil in mi pomagal. Drugim ministrantom ne zamerim, saj so umirali od smeha :D.

Nauk te zgodbe: Zajtrk je glavni obrok dneva.