Zgodba?

Pišem neko zgodbo in zanima me, kaka se vam zdi. Če bo sprejela večinoma dobre kritike, bom pisal naprej. Vedite pa, da še ni čisto zamišljena in, da še je nekaj napak, ki jih bom popravil. Zgodba je mešanica fantazije in sci-fi. Sprejemam tudi slabe kritike. Mal je še problemu s kopiranjem iz worda, tako da prosim, da potrpite.

Grofija Hampshire, 13. Maj 1687

Vrata mu je odprl služabnik. Pozdravil ga je in mu vzel dežni plašč.
Stopil je notri v hišo, kjer si je najprej obrisal čevlje, da ne bi umazal preproge, katere lastnik je plačal drago, da jo je dobil. Razgledal se je po prostoru. Na steno je bila prislonjena omara iz masivnega lesa, vrata so bila narejena iz stekla. Za njim so stali kristalni kozarci, čajni pribor iz slonovine, porcelan, stvari, ki bi jih moral še dolgo odplačevati, če bi jih ponesreči razbil. Nasproti nje je stala ogromna stenska ura, katere nihalo je bilo narejeno iz zlata. Na stropu je pa visel ogromen lestenec narejen iz najboljšega kristala.
Služabnik ga je pospremil, do naslednjega prostora, kjer ga je čakal kolega. Odprl je visoka dvojna vrata narejena iz hrastovine in vstopil v delovno sobo napolnjena z modeli, skicami, popisanimi tabelami in gostim dimom. Soba je bila rahlo zatohla, kar ni bilo presenetljivo, saj je vstop v njega bil prepovedan za služabnike in služabnice.
Proti njemu se je obrnil moški z rahlo plešo na čelu in sivimi lasmi, nad ušesi. »Pozdravljen Newton! Kako si kaj?«, ga je pozdravil z rahlim nasmeškom na ustnicah.
Na hitro mu je odgovoril: »Dobro.« Bilo mu je malce nelagodno, saj je pripotoval sem v dežju, doma je pa imel še veliko dela s knjigama.
»Torej, bi skodelico čaja. Pravkar sem si ga nakupil iz Indije in moram reči, da je najboljši, katerega sem pil.
Preden je Newton lahko odgovoril, je že naročil glavnemu služabniku, naj pripravi dve skodelici. »Usedi se. Sprosti se.«
Newton se je usedel na globok sedež, prekrit z žametom in visokim naslonjalom. Spet ena izmed stvari, za katero bi moral dati mesečno plačo svoje borne profesornine. Če bi si ga pa lahko privoščil, bi ga imel doma, za sproščanje, kar bi mu zadnje čase prišlo prav. Pogledal je proti gostitelju in mu malce razdraženo rekel: »Zakaj si me danes poklical sem Hooke. Saj veš, da imam doma delo! Nimam časa za pogovore in čajanke!«
Odgovoril mu je povsem sproščeno: »Ravno to potrebuješ Issac. Ne moreš sedeti cel čas za mizo in pisati knjige. Če bi se kdaj pogledal v ogledalo, bi to tudi sam ugotovil«
Hotel je odgovoriti, toda v prostor je prišel služabnik z dvema skodelicama na pladnju. Hook mu je pokazal naj čaj odloži na mizo in ga odslovil. Vstal je stopil k mizi in rekel: »Koliko kock sladkorja hočeš. Eno, dve?«
Nestrpno mu je rekel: »Daj mi tri in pohiti, nimam cel dan časa!«
Podal mu je skodelico, popil jo je na dušek. Hooke je medtem napravil majhen požirek. »Ne tako hitro. Saj bi ti rekel, da si vzemi čas, toda zgleda, da bi te spravil samo še v slabšo voljo. Lahko mi pa poveš, kako napreduješ s knjigama. Najprej povej kako si ju poimenoval.« Z zadovoljenim obrazom, se je naslonil v sedež in ga pogledal v oči.
Newton mu je jezno odvrnil: »Ali me nisi povabil, zaradi česa drugega. Glede na to, da mi praviš naj se za trenutek odvrnem od dela, me veliko sprašuješ o njem!«
Hooke je med tem izbruhom obdržal resen obraz. Pogled je obdržal na svojem portretu in mu zasanjano rekel: »Si v tistem tvojem stanovanju začutil nevihto. Bila je precej močna za ta letni čas. Slišal sem, da je strela zadela dvorec sira Wallaca.« Obrnil se je nazaj proti Newtonu in dodal: »Oziroma, naj se popravim, bivši sir Wallace.«
Newton je najprej ostal tiho, vendar je kmalu rekel: »Vreme zadnje čase je res čudno. Najprej sneg sredi aprila, zdaj to. Le kaj se dogaja zadnje čase?« Newton se je počasi začel sproščati, saj je bil stol res udoben. Začutil je tudi rahlo utrujenost, kar ni bilo presenetljivo, saj je pred tem cel dan delal na svojih poizkusih in reševal formule.
»Da res je!« je rekel Hooke. »Vreme je podivjalo. Dovolj o tem, zakaj bi se pogovarjala o dolgočasnih stvareh, kot je vreme saj nisva, kot dve stari koklji, ki nimajo početi nič boljšega« je razvedreno rekel Hooke. »Lahko bi odigrala partijo šaha medtem, ko se pogovarjava o čem, kar se splača debatirati.«
Usedel se je na sedež nasproti Newtona in obrnil bele šahovske figure proti Newtonu.
»Glede na to, da si moj gost začni ti!«
Kljub zaspanosti se je Newton nagnil naprej in zagrabil kmeta. Prestavil ga je dva polja naprej in se naslonil nazaj. Hooke si je vzel čas in je premaknil kmeta na desnem koncu šahovnice. Po parih minutah igranja je odločno vodil Newton. »In si slišal zadnje čase, kaj od Johna. Njegova dela vzdigujejo veliko prahu v Cerkvi.«
»Da, ostala sva v stiku. Podpiram njegove ideje glede tega, da, samo ena religija bi povročila več škode, kot koristi. Potrebuje podporo, saj je proti njem usmerjena celotna Amerika.« je rekel, medtem, ko je s kmetom zbil trdnjavo.
Hook je vzel kraljico jo prestavil in rekel: »Šah. Imaš prav. Čeprav se mi celotna ideja o liberalizmu zdi nesmiselna. Nekateri ljudje se rodijo močnejši, medtem ko druge Bog ustvari, za to, kar mi nismo namenjeni.«
Newton je hotel odgovoriti, vendar se mu je za trenutek zameglilo pred očmi. Naslonil se je nazaj in se po trenutku streznil. Rekel si je, da je to zaradi dela in nadaljeval z igro. Kraljico je zbil s konjem. Hotel jo je pospraviti na kupček zraven šahovnice, vendar ga je premagala silovita utrujenost. »Ali je vse v redu? Ti kako pomagam« je na videz zaskrbljeno rekel Robert.
Newton je počasi odvrnil: »Ne bo že bolje. Danes sem se izredno naprezal in iz tega sedeža, se bom moral počasneje nagibati.«
»Da, vem kaj misliš.« je rekel. »Glede dela, si že poimenoval knjigi.«
Issac ga je dvomljivo pogledal in ga vprašal: »Zakaj si me danes res povabil sem Robert? Zato, da bi odigrala partijo šaha ali zato, da bi kaj zvedel o mojem delu.« Medtem, ko je govoril je začutil rahlo slabost in omotico. Hooke je to videl in rekel: »Dragi Newton, celoten namen tega srečanja je bil, da zmagam igro katero si ti ravnokar izgubil.« Premaknil je lovca in z zlobnim nasmeškom na obrazu rekel: »Šah mat!«
Newton se je ujel za ročaj stola in izkašljal: »Kaj si mi naredil? Kaj si mi dal?«
Zlobno se je zasmejal in rekel: »Med pregrešno dragimi čaji in spominki se si kupil tudi nekaj drobcenih stekleničk, v katerih se nahaja strup.« Iz suknjiča je povlekel majhno prazno stekleničko in jo podržal v roki in jo vrgel v smeti. »Issac« je rekel počasi in s kančkom ponosa. »Nekaj je kar cenim bolj, kot znanost in to je moč in ugled. Ti si to dvoje oboje zapravljal, ko si se zabubil v tisto svojo delavnico in prejemal tisto mizerno plačo.« Sklonil se je k njemu in mu skoraj zašepetal: »Lahko bi postal več!«
Issac je končno ugotovil za kaj se gre. Zbral je moči in mu s ponosom rekel: »Ne boš dobil tistega, kar iščeš. So stvari, ki jih ljudje ne bi smeli vedeti. So stvari, ki jih ljudje ne bi smeli uporabljati.« Zgrudil se je na tla in zadnja stvar, ki jo je videl je osuplost na Robertevem obrazu.
»Počivaj v miru, prijatelj stari.« Ni pričakoval tega od Newtona.
Sploh pa ni pričakoval, da ve za kaj ga je res ubil. Upal je, da ni skril tistega, kar je resnično hotel. Z mešanico jeze in pričakovanja je odšel iz delovne sobe in jih zaklenil. Služabniku je naročil naj pripravi kočijo in mu poda suknjo. Čez par minut je že bil na poti v močnem dežju. Na poti je premišljeval, kaj je Newton v resnici odkril. Kakšno moč bo še dobil.
Pol ure kasneje je kočijaž ustavil pri Issacovi hiši. Stopil je v globoko blatno lužo in si čisto premočil čevlje in hlače. Ni ga brigalo, saj se je bolj zanimal, kaj se skriva v hiši. Stopil je v stanovanje in iz čevljev in hlačnic se je dvignila rahla sopara. Pogledal je po hiši in videl, da nihče ne skrbi preveč za njo, saj si Newton ni maral skoraj nobenega v svoji hiši, kateremu ne bi zaupal.
Po stopnicah je stopil v zgornje nadstropje v delovno sobo. Ko je stopil not je v njega udaril vonj po zatohlem in znoju. Na tleh v kotu sobe so ležali ostanki hrane in vsepovsod so bile tabele popisane z enačbami. Videl je tudi par aparatur, stopljenih delov svečnikov, ožganine na steni in kupe zmečkanega in zavrženega papirja.
Edina stvar, ki je bila urejena ter cela, je bila miza. Bila je tudi edina stvar v tej hiši, ki je bila kaj vredna, saj jo je pred leti kupil Newtonu za njegov rojstni dan. Spomin mu je za trenutek odtaval, toda kmalu se je vrnil nazaj. Vedel je, da svojih glavnih zapiskov ne bo shranil v navaden predal, zato je odprl skrivo loputo, ki se je nahajala v strani mize. Ven je potegnil dva posebej zvita šopa listov. Razgrnil je prvega.
Zaradi slabih oči in teme je zagrabil že napol stopljeno svečo, ki je ležala zraven mize. Skoncentriral se je na to, da je zagorela. Pristavil jo je bližje k svitu papirja na katerem je pisalo Philosophiae Naturalis Principia Mathematica.
Poželjivo in hitro je še odtrgal vrvico še iz drugega svitka. Oči so se mu zasvetile, kajti vedel je, da je dobil to kar je hotel. Na prvem listu je pisalo Magica et Natura : Uporaba in razlaga. Delo Issaca Newtona. Z zadovoljenim nasmeškom je samemu sebi rekel: »Nič več, dragi Newton. Nič več!«


Čez eno uro se je vrnil nazaj domov, kjer se je lotil branja Newtonovih raziskav. Najprej je prebral njegovo delo o principih naravne matematike. Imela sta podobne ideje vendar se je videlo, da je bil Issac pametnejši, saj so njegovi izsledki prekašali Hookove.
S tresočimi rokami je zagrabil že drug kup listov. Podržal jih je, saj je hotel uživati v tem trenutku. Trenutku zmagoslavja in nadvlade. Začel je brati. Kakor pri prejšnji knjigi je tudi tukaj Newton odkril par zakonov:

1.Magija lahko vpliva na druge oblike energij.
2.Za izvedbo določenega učinka, se porabi toliko energije, kot bi jo porabili, brez uporabe magije.
3.Magijo ni mogoče ustvariti ali uničiti.
4.Magijo ni mogoče shranjevati ali pa je kopičiti. Lahko se jo samo preusmerja in spreminja. Je konstanta.

Toda bolj kot je bral, bolj ga je stiskalo v trebuhu. Vedel je, da je Newton odkril nekaj, kar ga je hkrati razveselilo in prestrašilo. Prišel je do par strani pred koncem, ko je odkril nekaj čudnega.
Vsaka stran je bila označena, toda videlo se je, da jih je par manjkalo. Le na začetku naslednje strani je bilo napisano: …spremeni v magijo in obratno, ter pomaga posamezniku, da doseže neslutene moči. Toda ali lahko posameznik upravlja s takšno močjo, ne da bi podlegel moči sami?
Nenadoma so iz visoke omare zletel skrbno zložene knjige prek celotne sobe. Zrak okoli Hooka se je začel naelektrevati in iskra je preskočila na bronast kip, ki je zažarel rdeče. Kar naenkrat se je vse umirilo.
Začel je premišljevati, kam bi lahko skril teh par manjkajočih strani. Strani, ki, kakor je Newton napisal, dale posamezniku moč, ki presega vsa pričakovanja. »Preklet bodi!« se je zadrl.
Stopil je k omari. Začel je premišljevati o pogovoru, ki sta ga imela pred parimi urami z Issacom. Najprej sta se pogovarjala o delu nato o vremenu. Takoj, kako je Newton zmrznil, ko mu je omenil sežig dvorca in sneg sredi pomladi, je vedel kolikšno moč je odkril. Zasmejal se je: »Prekleti prasec. Dobil bom tisto stvar, naj me stane karkoli. Vesel sem, da sem te ubil. Te moči ne bom delil z nobenim.« Spil je viski do konca in stopil čez Newtonovo truplo, do svojega plašča. »Nocoj imam še dosti dela.« je rekel z ledenim glasom.
Kočijaž je še kar čakal zunaj na pod streho. Ko ga je videl je hitro pristopil k njemu in ga vprašal: »Kam pa tako pozno vaša gnada?« med tem vprašanjem je ves čas gledal v tla. Odgovoril mu je: »Na univerziteto!«
Kočija se je kmalu odpeljala v temno noč.