Spet sem prebral knjigo in spet sem navdušen, da živim v takem svetu, v katerem je branje standard, ne pa samo nekaj, kar znajo redki posamezniki. Na knjigo Jaz sem legenda, sem naletel čisto ponesreči, ko sem iz dolgočasja brskal med policami.
Rekel se si, zakaj pa ne film je bil super. NE bom že spet težil, koliko se knjiga razlikuje od filma, ker sem to že povedal in ste lahko prebrali moje mnenje. Zgodba se dogaja pet mesecev po zadnjih žrtvah smrtonosne bolezni v Los Angelesu, kjer svoje življenje preživlja Robert Neville.
Je potomec nemškega rodu in prvi dve leti živi v obdobjih jeze, naveličanosti in osamljenosti. Med tem časom doseže tudi par srečnih trenutkov, kot odkritje kaj je vzrok bolezni, ki ljudi spreminja v vampirje in srečanje človekovega najboljšega prijatelja, psa. Seveda se vse obrne proti njemu, saj bolezni ne more pozdraviti in pes mu umre v naročju, ki ga je dolge tedne prepričeval in se mu ljubkoval, da bi se mu priljubil.
Po treh letih se končno sprijazni z usodo zadnjega človeka na svetu. Dneve si krajša s tem, da lovi svojega najboljšega prijatelja, ki ga je bolezen spremenila v vampirja in hkrati pobija njegove vrstnike. Na koncu je že ta "lov" edina zabava, ki jo še ima in na trenutke pomisli, da ga zares noče ubiti.
Njegovo idilo razbije prihod ženske, z imenom Ruth. Po dolgem nesporazumu in lovu, mu končno zaupa in se začneta pogovarjati, ampak tudi ona je vampirka, kar je prepozno ugotovil.
Vendar vse ne izgleda, tako kot si zamisliš in na koncu, naš junak ugotovi, da je glavni zlobnež, saj je pobijal "žive" vampirje, ki so preživeli bolezen in niso znoreli, kot "mrtvi" vampirji. Pred smrtjo se začne se smejati, da je on postal tisti monstrum, ki pobija nedolžne in si še, citriram, doda :"Jaz sem Legenda."
Ni komentarjev:
Objavite komentar